Krk je najsevernejši hrvaški otok.
Krk leži na severu Jadrana v Kvarnerskem zalivu. Krk je tudi drugi največji hrvaški otok po površini (405,22 km²); dolga leta je veljal za največjega, vendar so zadnja merjenja pokazala, da je Cres nekoliko večji (405,70 km²). S celino je od leta 1980 povezan s Krškim mostom (bivši Titov most). Največje mesto in upravno središče na otoku je istoimenski Krk. Otok je s trajektom povezan s Cresom in Rabom. Na otoku je tudi mednarodno Letališče Reka.
Za razliko od večine drugih otokov je dokaj pogozden (skoraj tretjina otoka). Severozahodni del je nižji, bolj rodoviten, ter razmeroma gosto naseljen. Jugovzhodni del otoka pa je višji in povečini gol. Tu je tudi najvišji vrh Obzova, ki sega 569 m visoko. Severovzhodna obala je strma, malo razčlenjena in izpostavljena burji.
Najdb iz prazgodovine je na otoko veliko. Najstarejši znani prebivalci so bili Liburni. V času Rimljanov je bilo na mestu, kjer stoji današnje mesto Krk naselje »Curicum«. Otok je nato skozi stoletja večkrat menjal lastnike: Bizantinci, večkrat Benečani, hrvaški kralji, od 1797 pa je doživel usodo Istre in Dalmacije (Napoleonove Ilirske province), nato je pripadal Avstro-Ogrski, od leta 1918 pa Jugoslaviji.
Na otoku so se do danes ohranili številni glagolniški spomeniki, med katerimi sta posebej znana Statut vrbanski iz 1388 in Vrbnički misal iz 1642. Prebivalci so sicer že skozi stoletja uporabljali glagolico, uvedli so jo verjetno že v 11. stoletju, iz tega časa izvira tudi eden najstarejših znanih zapisov v glagolici - napis na kamnu iz predromanske cerkve svete Lovre v mestu Krku. Glagolico so uprabljali vse do 19. stoletja. Krk je zaradi značinih narodnih noš, domačih obrti, ljudskih običajev, pesmi in arhaičnega čakovskega narečja privlačen zlasti za ljubitelje folklore. Te posebnosti so vidne pri vsakodnevnem stiku s prebivalstvom, zlasti pa ob raznih praznovanjih in prireditvah s karnevalskim značajem, ki se odvijajo v Krku, Punatu, Omišalju in drugih krajih.
