Korčula je s površino 279,03 km² po velikosti šesti otok med hrvaškimi otoki v Jadranskem morju.
Tako kot vsi dalmatinski otoki se tudi Korčula razteza v približni smeri vzhod - zahod. Dolžina otoka je 46,8; v širino pa meri od 5,3 do 7,8 km. Vzhodni in zahodni del otoka sta nizka, osrednji del pa visok. Najvišja vrhova sta Klupca (568 mnm) in Kom (510 mnm). Obala je zelo razvejana. Podnebje je blago: srednja januarska temperatura je 9,8 °C, julijska pa 26,8 °C. Letno je na Korčuli okoli 2675 sončnih ur, otok pa je v poletnih mesecih izpostavljen svežemu maestralu. Povprečno letno pade 1100 mm padavin. Otok je bil obilno porasel s sredozemskim rastlinjem, vinogradi in borovimi gozdički, dokler ga ni 1998 prizadel strahovit požar v katerem je pogorel ves osrednji del med naseljema Blato in Smokvica.
Korčula je bila naseljena že v času neolitika. V 6. stoletju pr. n. št. je bila na otoku grška kolonija. Takrat se je zaradi obsežnih in gostih gozdov imenovala Korkyra Melaina (Črna Korkyra). Za časa vladanja rimskega cesarja Oktavijana so Korčulo leta 35 pr. n. št. zavzeli Rimljani, leta 555 pa je bila priključena bizantinskemu cesarstvu. V 9. stoletju so otoku vladali Neretljani, nato pa so se večkrat izmenjali: Benečani, bosanski vladarji in dubrovniška republika, od leta 1420 do 1797, pa je bil otok ponovno pod oblastjo Benetk. V času Napoleonovh vojn je bil izmenoma pod avstrijsko, francosko in britansko oblastjo od 1815 pa do 1918 pa ponovno pod Avstrijo.
Pravljična Korčula je baje bila dom prelepe Kerkyre, junakinje grške mitologije, po kateri je Korčula dobila ime, dom pa naj bi ji odredil sam bog Posejdon. Tudi svetovni popotnik Marco Polo je imel svoj dom na Korčuli.
Na otoku se nahaja je več naselij: Babina, Blato, Brna, Čara, Korčula, Lumbarda, Prižba, Prigradica, Pupnat, Pupnatska Luka, Račišće, Smokvica, Vela Luka, Karbuni, Kneža, Zavlatica, Žrnovo.
